VEČJA OD VSEH – Kritike
Najboljši so tisti deli njene pripovedi, v katerih nakaže težko doumljivo zapletenost človeških odnosov in posameznikovih stisk. Ker je odprta in iskrena, nam omogoči, da opazujemo njeno čustvovanje in doživljanje. /…/ Pika naniza vrsto bridkih izkušenj in presenečeni smo, da ima njena zgodba pravzaprav srečen konec, ki nam sporoča, da tudi tako nenavadni osebi, kot je Pika Nogavička, ni treba zatajiti svoje narave… Naša žena, Mirjam Novak, 06. 04. 2020
In zakaj si je še vredno ogledati predstavo? Zagotovo zaradi fenomenalne Vesne Slapar. Zanjo je bil to velik izziv. Monodrama je v bistvu velik izziv za vsakega igralca. A vloga odrasle Pike je Vesni tako rekoč pisana na kožo, kot da je avtor pri pisanju teksta imel v mislih prav njo kot tisto, ki bo oživela njegovo odraslo Piko. Vesna gledalce dobesedno posrka v zgodbo, verjamemo ji, da je ona res ta Pika Nogavička, ki jo vsi poznamo. /…/ Njen nasmeh je nalezljiv, njena žalost tudi, njeno podajanje Pikine zgodbe je pristno. Kot da se je popolnoma našla v njej. Gledalec/Watcher blogspot, Peter Šalamon, 04. 03. 2020
Toplo priporočamo vsem Pikam Nogavičkam, ki so morale odrasti in zrasti, ampak se nekje na sredi poti zavejo, da je škoda, da so zato morale zatajiti same sebe. Pikapolonice Zmagoslave Marjetice Nogavičke preprosto ne smete zamuditi. Jana Zarja, Urška Krišelj Grubar, 04. 03. 2020
Vesna Slapar smelo stopi v Pikine »allstarke« in nam na trenutke daje občutek, kot da je ona sama tista odrasla Pika, ki nam pripoveduje svojo zgodbo. Gorenjski Glas, Igor Kavčič, 22. 02. 2020
V 70 minut dolgi prvovrstni gledališki zabavi so se gledalci lahko od srca nasmejali pripovedi odrasle Pike Nogavičke, v vlogi katere je blestela ena od treh slavnih Vesen v Prešernovem gledališču, Vesna Slapar. Predstava, ki se je odvijala v prijetnem ambientu Stolpa Škrlovec, je navdušila občinstvo. Suzy, Ajda Janovsky, 21. 02. 2020
/…/ Njena komično pretresljiva avtobiografska izpoved je namreč zelo sugestivna, njena čarobna moč doživlja preobrazbi iz fizičnega v duhovno, nostalgijo po preteklosti, ki je najbolj izrazito poudarjena s starim gramofonom in z glasbo na vinilnih ploščah, ob katerih podoživlja ekspresije čustvenih mejnikov in osvobajajoče katarzične trenutke, pa zamenja za samopotrditev in za bolj gotove korake v prihodnost. Radio Slovenija 1, Magda Tušar, 15. 02. 2020
/…/ vsaka Pika odraste enkrat. Seveda si ni predstavljala, da svet ni vedno naklonjen ljudem ki so drugačni, ki nosijo otroka v sebi. In je bila prisiljena odrasti v vseh pogledih. Poiskati si je mogla službo, prodati vilo Čira Čara, oditi v mesto, se zaljubiti, nesrečno zaljubiti. Ampak na koncu tudi odrasla Pika najde spet otroka v sebi in se sprijazni s svojo drugačnostjo in ko se človek sprijazni s svojo drugačnostjo, ko jo prizna sam sebi, kakršno koli, potem tudi lažje živi in ne spreminja sebe po podobi drugih. (Alen Jelen, režiser). Radio Slovenija, oddaja Svet culture, Tina Poglajen, 14. 02. 2020