Predstava Rokova modrina – 28. 4.

6,00 

Boštjan Videmšek

ROKOVA MODRINA

Režija: Matjaž Pograjc

Glasba: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik)
Scenografija: Tomaž Štrucl, Sandi Mikluž (Estrihi in ometi)
Kostumografija: Mateja Benedetti
Koreografija: Branko Potočan
Ilustracije: Meta Wraber
Animacija: Gregor Balog
Kompozitiranje, mapiranje in programiranje videoslike: Luka Dekleva
Lektorica: Mateja Dermelj
Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
Trening smučanja: Miha Lapanja
Trening potapljanja: H2O Team
Video: Dušan Ojdanič
Avtor uvodnega videa: Dare Kragelj
Oblikovanje maske: Barbara Pavlin

Producent: Slovensko mladinsko gledališče

Premiera: 9. 10. 2015

Avtor pesmi, uporabljenih v predstavi, je Rok Petrovič.

V predstavi uporabljajo stroboskop.
(Pojavi se v dveh prizorih, in sicer po dobrih 30 minutah, potem pa znova čez približno 30 minut.)

Igrajo

Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer, Katarina Stegnar

 

Rok Petrovič je bil – in je še vedno – edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni 1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največje število točk in za seboj pustil tako Ingemarja Stenmarka kot Bojana Križaja. Ker nikoli ni bil ekipni igralec in ker je izstopal iz ideološko-marketinške PR uravnilovke, ker je igral in smučal in živel in razmišljal absolutno po svoje in ker je šport veliko bolj kot tekmovanje v nacionalnih barvah (na robu političnega delovanja) dojemal kot osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče opaziti. Z razlogom. Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z muzejsko opremo. Iskal je idealno linijo in odkril poudarjen stranski lok. Gibal se je tako nežno, kot je bila ostra njegova misel. Zmagoval je, ker se ni bal poraza. Ker se je preko cankarjanskih previsov povzpel nad domačijsko-uničevalni koncept. Brez varovanja. Solo. Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Njegov molk je bil glasen. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on plaval. Odplaval. Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje v morske globine. V drugo, a nikakor ne novo dimenzijo. V mir nizkega srčnega utripa in očiščenja pričakovanj; razkosanja ega. Kjer je nostalgija le stranski učinek umiranja odvečne teže. Nekaj časa je lovil. Potem se je pustil ujeti. In ostal tam spodaj. Doma.

 

Oglejte si ocene