Rokova modrina – Kritike

»[R]azveseljujoče je, da je uprizoritev v gledališče zvabila maso negledališke publike. In to v kakovosten teater. Pograjčevo fizično gledališče je […] kot narejeno za uprizarjanje takšnih tem. Moč uprizoritve je namreč bolj kot v besedilu in njegovi interpretaciji, ki se ne more izogniti melodramatičnemu priokusu, v estetiziranem odrskem gibu – simulaciji smučanja, joge, gimnastike na drogu in predvsem v dovršenem uprizarjanju gibanja pod vodo viseč na plezalni vrvi. To ni samo poza in spektakel, ampak fizičnemu teatru in samemu Petroviču skupna filozofija fizičnega samopreseganja, iskanja popolnosti v gibanju za doseganje nekega učinka. Predstava je dinamizirana tudi čez večnamenske vrteče se in premične krožne konstrukcije, ki uokvirjajo prizore ali pa dobijo asociativno vlogo kolesja industrije spektakla ipd. Jekleno scenografijo mehčajo čeznjo razpeto platno projicirane animacije ilustracij Mete Wraber, ki so za gledalca glavni poetični kanal za spust v Rokove modrine.«

(Pia Brezavšček, Dnevnik, 23. oktober 2015)

 

»Nikakor ne smemo pozabiti na igro izven območja govora. Vseh šest igralcev je v nekaj več kot uro trajajočem delu izkazalo izjemen nadzor nad lastnim telesom. Od humoristične igre senc do plavanja na vrvi, privezani na vrh valjaste konstrukcije, narejene iz železnih palic. Ista konstrukcija je služila tudi kot naprava za smučanje na suhem in je poskrbela za telesno dinamiko v daljših govorjenih prizorih. Ob mirnih melodijah je vsak posamezen gib na platnu v ozadju začel tvoriti drugačne vzorce gibanja, ki smo mu sledili kot vročim žemljicam. Rok Petrovič. Človek, ki so mu še v propagandni plakat napisali, da je raje izvajal jogo kot tekel na smučarskem treningu. Panker po duši in nezadovoljen perfekcionist. As ali neprilagojenec, upornik … so nam pričali. Mnogim je morda še danes vzor. Vsekakor pa je predstava o njem izjemen dokaz, da bo lahko gledališče privabilo tudi publiko, ki sicer raje gleda snežne predstave v prenosih v živo. Pa ne zato, ker gre za na oder prenesen šport. Zato, ker gre za predstavo, ki ji je vseeno, h kateri publiki se prisojaš in v katerem klubu igraš. Naši in vaši niso važni. Važen je jaz in drugi, predvsem pa jaz in moje telo v razmerju do popolnosti. Tako v prikazanem življenju kot v predstavi.«

(Pia Nikolič, Radio Študent, 22. oktober 2015)

 

»Življenje Roka Petroviča, ki je pri devetnajstih prismučal prvi kristalni globus v Jugoslaviji in še danes ostaja edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega moškega alpskega smučanja, je prikazano skozi enostavne, narativno zložene etape. Izpostavljena je predvsem njegova samosvojost kot posledica osebne filozofije njegovo stremljenje k popolnosti, duhovno raziskovanje, delovanje po lastnih pravilih, eksperimentiranje s smučarsko tehniko in načini treninga – kar ga v mašineriji tekmovalnega pohlepa po zmagi in vrednotenja zgolj športnih rezultatov vodi v nenehne konflikte z okolico, v občutje nerazumevanja in tujosti. Ta privatna plat mladeniča, ki se ne zadovolji s podobo sistema in v življenju išče nekaj več, Petrovičevi javni podobi dodaja razumevanje njegovega velikega uspeha, hitrega umika in prezgodnje smrti. […] Pograjc dani material zagrabi s posrečenim raziskovalnim prepletom raznorodnih pristopov, ki se združujejo v kompleksni scenografski strukturi. V gledališko zgodbo vpleta dokumentarne posnetke smučarskih prenosov in poetične prizore Petrovičevega potapljanja, živo izvedbo dopolnjujejo dinamične videoslike, animacije in celo karikiran prizor senčne risanke. Notranji svet in metafizična stremljenja se v prizorih predajanja morskim globinam, ilustrirane Petrovičeve poezije in glasbe skupine Silence kontrastno dopolnjujejo z realistično igro in domišljeno zasnovano ter izvedbeno zahtevno fizično koreografijo (Branko Potočan), v kateri je Primož Bezjak kot Rok Petrovič neprekosljiv.«

(Nika Arhar, Delo, 20. oktober 2015)

 

»Besedilo razgrne Rokov intimni svet, njegovo ljubezen do smučanja, do poezije, njegovo iskanje miru in tišine v morskih globinah. Njegovi želji napredovati in se razvijati pa nasproti postavi zahtevo menedžerjev, medijev, politikov, občinstva in nenazadnje tud njemu najbližjih. Zahtevo izpolniti pričakovanja drugih. Kdo Rok je, kdo bi Rok rad bil in kdo Rok mora biti, so tako vprašanja, ki na zanimiv način presprašujejo odnos med posameznikom in sistemi, katerih del je. Bodisi poslovnimi, družbeno-političnimi ali družinskimi, pri čemer Videmšek še posebej natančno zareže v idejo športa, ki v središče ne postavlja več igre, temveč posel.«

(Saška Rakef, Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 18. oktober 2015)