6 – Kritike

Z vzpostavitvijo antagonizma med zasebnim in javnim Divjak razkrije mehanizme rasizma tihe družbene sredine, ki ni nastrojena proti Drugemu zaradi drugačne kulture, barve kože ali vere, temveč je podstat njihovega rasizma ekonomska. […]
Obrazi šestih begunskih otrok, ki jih v videu gledamo v ozadju predstave, zato izpričujejo, da begunska tragedija ni le posledica nekakšne ‘zaostalosti’ držav, od koder prihajajo begunci, temveč da ima Evropa globok problem s svojim razumevanjem življenja, dela in sočloveka, ki se kaže tudi v odnosu do otrok, ki so pribežali iz pekla državljanskih vojn.

(Marjan Horvat, Mladina, 13. april 2018)

 

Predstava je zastavljena minimalistično, z minimalnimi glasbenimi in svetlobnimi efekti, ter gradi zlasti skozi sopostavljanje različnih diskurzivnih praks – umirjene intimne izpovedi, uradniškega naslavljanja izza mikrofona ter zlorabe privilegirane pozicije izrekanja: kdor ima v rokah mikrofon, bo bolj slišan in ima družbeno moč – ne zato, ker bi bil utemeljen ali pravičen, temveč ker je najglasnejši. Predstava skozi neolepšano navajanje uradnih aktov in elektronskih sporočil oriše brutalnost in psihopatologijo neke sovražnosti ter razkrajanje možnosti za družbeni dialog. […]
[O]drsko delo, ki naslovi enega izmed ključnih in skrajno skrb vzbujajočih pojavov naše družbe ter dve leti po dogodkih poskuša ponovno odpreti prostor za dialog. Pogumna in nujna predstava.

(Anja Radaljac, Delo, 09. april 2018)

 

Raziskovalni projekt 6 je silno pomembno obujanje kritičnega (samo)premisleka in koristno, nujno soočenje s strahovi vseh sort, pred tujci, izgubo službe, agresijo množice. Predvsem pa samospraševanje o izgubi temeljne človečnosti. In ena zadnjih možnosti, da take nacionalne histerije sovražnosti ne ponovimo nikoli več. […]
Režiser Žiga Divjak, lanski Borštnikov nagrajenec za režijo predstave Človek, ki je gledal svet, je dobil novo priložnost v SMG. Vnovič je senzibilno in angažirano povezal resnične dogodke, raziskal dejstva na terenu (s pomočjo novinarke Maje Ave Žiberna) in z igralci spletel pristno ustvarjalsko sožitje. […]
Dramaturgija je precizna, subtilno sta vodena temperatura predstave in ritem – od začetne pritajene, zasebne govorice se stopnjuje do končne frenezije. […]
Predstavo bi morala predvajati nacionalna televizija, da bi dosegla enake množice, kot so pred letom in pol fašistoidno rohnele proti dečkom, ki so izgubili vse. Morda bi tisti strah nadomestil vsaj sram.

(Melita Forstnerič Hajnšek, Večer, 03. april 2018)